Zgodovina društva sega v leto 1888. tega leta je namreč v prostorih drogerije v Mateottijevi ulici izbruhnil velik požar. Prav ta požar je bil razlog, da so začeli razmišljati o ustanovitvi proste gasilske čete. Zanimanje za vpis v gasilske vrste je bilo med Pirančani zelo veliko in prijavljenih dosti večje od števila ki so ga potrebovali. Kandidati za gasilce so morali imeti stalno bivanje v Piranu, morali so biti neoporečni in imeti poklic, ki je lahko posredno ali neposredno vplival na kakovost požarne službe in morali so uživati ugled med meščani. V začetku so imeli gasilci ročne črpalke, montirane na vozove, kis o jih vlekli lastnoročno. Pozneje so v vozove vpregli konje, kar je omogočalo večjo mobilnost. Vse gasilske potrebščine so hranili v »gasilskem domu«, to je v skladišču, ki se je nahajalo v zadnjem delu današnje občinske hiše, obrnjenem na Zelenjavni trg.

Leta 1952 se je gasilsko društvo organizacijsko vključilo v Gasilko zvezo Slovenije. To je društvu omogočilo boljše tehnične in organizacijske pogoje, kar se je kazalo tudi v večjem prilivu prostovoljcev.

Gasilski dom je zaživel, V njegovi dvorani je od ponedeljka tja do poznih večernih ur vrelo gasilcev, ki jim je novi dom prinesel mnogo zadovoljstva. Imeli so črno beli TV in za tiste čase še vedno redek pojav- hladilnik.Žal se je večkrat pripetilo, da je zaradi zadostnega števila operativcev marsikateri prostovoljec odpadel ter bil zaradi tega nejevoljen, da celo užaljen, kar nam dokazuje visoko gasilsko zavest članstva.

Leta 1979 se je društvo pobratilo z Gasilskim Društvom Višnja gora. Listina o pobratenju napisana v slovenskem in italijanskem jeziku, je bila podpisana 8. junija v Višnji gori in 12. oktobra v Piranu. Name pobratenja ni bila le izmenjava mnenj in izkušenj na gasilskem področju ampak tudi poglabljanje in plemenitenje osebnih stikov med člani ter moralna in materialna pomoč sobratskemu društvu, če to narekuje izjemen položaj.

Znano je, da se gasilci odlikujejo po skromnosti, zato ostane marsikatero humano dejanje, ki je včasih celo življenju nevarno, ne zabeleženo, sčasoma pa seveda zbeži tudi iz ljudskega spomina. Tudi marsikatero pogumno dejanje piranskih gasilcev je utonilo v pozabo, zato naj navedemo vsaj dva primera iz novejšega obdobja.

Takratni gasilski poveljnik Marjan Švagelj st. je leta 1973 rešil smrti tri otroke in njihovo mater,pri tem pa je tvegal lastno življenje. Gasilska zveza Slovenije ga je zato junaško dejanje odlikovala z visokim gasilskim odlikovanjem,« z gasilsko plamenico 1. stopnje«

Izjemno hrabro je tudi dejanje komaj desetletnega pionirja, mladega gasilca Tomaža Pustotnika, ki je 26. junija 1984 rešil petletnega otroka iz objema morskih valov v Piranskem zalivu. V znak priznanja je dobil pisno zahvalo učiteljskega zbora osnovne šole Ciril Kosmač Piran in redko visoko zvezno gasilsko odlikovanje "vatrogasnu zvezdu prvoga reda". Verjetno je to prvi primer v zgodovini jugoslovanskega gasilstva, da je otrok, gasilec pionir, prejel to visoko odličje.